Pes doma normalno hodi, teče in skače. Potem pa nekega dne nenadoma začne šepati ali ne želi več obremeniti noge.

Toda ali je težava res nastala v tistem trenutku?

Po besedah Urše Petrovič iz Caninavive se pri psih obremenitve in manjše poškodbe pogosto nabirajo postopoma. Ker imajo štiri noge, lahko težavo dolgo kompenzirajo: eno nogo nekoliko razbremenijo, več teže prenesejo na drugo stran in prilagodijo način gibanja. Skrbnik zato prvih sprememb pogosto sploh ne opazi.

Urša je po izobrazbi diplomirana biotehnologinja, želja po delu s psi pa jo je usmerila na področje njihovega gibanja, počutja in lajšanja bolečin. V Veliki Britaniji je zaključila dvoletno izobraževanje iz klinične masaže psov, pri svojem delu pa uporablja  miofascialno masažo, manualno limfno drenažo, EMET tehniko, masažo globokih tkiv in športno masažo.

Z Uršo smo med drugim preverili, kako lahko domače okolje in vsakodnevne aktivnosti vplivajo na pasje telo. Celoten intervju si lahko ogledate na YouTube kanalu Pawital Slovenija.

1. Drseča tla so lahko začetek težav

Ko razmišljamo o obremenitvah pasjih sklepov in mišic, običajno najprej pomislimo na dolge pohode, divjo igro ali šport. Urša pa kot prvo stvar, ki jo lahko skrbniki prilagodimo doma, izpostavi prav okolje, v katerem pes živi.

Tla, po katerih se pes giblje, naj ne bi drsela.

Po njenih besedah so zdrsi na drsečih površinah zelo pogost razlog za mišične natege, vozle in težave s fascijami. Prispevajo lahko tudi k poškodbam križnih vezi, obrabi in razvoju artritisa.

To ne pomeni, da mora biti celotna hiša prekrita s tapisonom. Urša svetuje, da tam, kjer se pes pogosto giblje, položimo preproge ali druge nedrseče površine.

Posebej smiselno je zaščititi tudi prostor ob kavču. Pes lahko pri skoku pristane na parketu, mu zdrsne in se razleze v položaj, ki ga njegovo telo ni moglo nadzorovati.

2. Skakanje s kavča po počitku

Psi so sposobne štirinožne živali in njihovo telo je prilagojeno različnim oblikam gibanja. Urša zato ne trdi, da so psi invalidi ali da ne smejo nikoli skočiti.

Težava je predvsem v ponavljanju gibov in okoliščinah, v katerih se ti zgodijo.

Pes lahko s kavča skoči takoj po počitku, ko je njegovo telo še sproščeno in neogreto. Nato pristane na gladki površini, kjer mu lahko odnese nogo.

Urša to primerja s človekom, ki bi brez predhodnega ogrevanja nenadoma začel šprintati. Ogrete, prožne in prekrvavljene mišice bi obremenitev lažje prestale kot telo, ki je še trenutek prej počivalo.

Kot možnost omenja rampice, vmesne stopničke in nedrsečo površino na mestu, kjer pes pristaja.

3. Skakanje iz avtomobila

Podoben problem lahko nastane pri skakanju iz avtomobila.

Pes je pred tem pogosto nekaj časa ležal ali sedel pri miru, nato pa iz prtljažnika skoči neposredno na tla. Telo ob pristanku še ni ogreto in pripravljeno na nenadno obremenitev.

Urša zato podpira, da psa, kadar je to mogoče, iz avtomobila dvignemo oziroma mu omogočimo lažji in bolj nadzorovan izstop.

Ne gre za to, da pes ne bi bil sposoben skočiti. Gre za vprašanje, ali je smiselno, da isti gib v neoptimalnih okoliščinah izvaja vedno znova.

4. Stopnice: problem je predvsem način hoje

Ali pes sme hoditi po stopnicah?

Urša pri tem opozori, da ni pomembno samo, ali jih uporablja, ampak predvsem kako hodi po njih.

Zaletavi psi lahko po stopnicah tečejo, padajo, preskakujejo zadnje stopnice ali se ob pristanku razletijo po gladkih tleh. Pri takih psih Urša svetuje uporabo oprsnice in povodca ter učenje počasne, nadzorovane hoje.

Pri manjših psih je po njenem mnenju smiselno razmisliti tudi o nošenju, kadar je to izvedljivo.

Na vprašanje, ali je slabša hoja navzgor ali navzdol, Urša odgovarja, da je to odvisno tudi od težave posameznega psa. Psu s težavami v zadnjem delu telesa bo lahko zahtevnejše vzpenjanje, vendar mu lahko težave povzroča tudi hoja navzdol.

Posebno pozornost nameni hišam z več nadstropji. Pes lahko večkrat dnevno hodi gor in dol samo zato, da preverja, kaj se dogaja v drugem nadstropju. Če so stopnice še lesene ali obložene s ploščicami, se število nepotrebnih obremenitev hitro poveča.

V takem primeru Urša kot možno rešitev predlaga ograjico, s katero psu omejimo stalen dostop do stopnic.

5. Težave se lahko nabirajo postopoma

Pri poškodbi pogosto iščemo en sam dogodek: pes je skočil s kavča in si poškodoval nogo.

Toda po Uršinih besedah pri psih pogosto prihaja do akumulacije obremenitev.

Pes lahko manjšo težavo dolgo kompenzira. Določena noga prevzame nekoliko manj telesne teže, druge noge pa razliko nadomestijo. Na njegovi hoji ali drži zato sprva ne opazimo nujno ničesar očitnega.

Urša kot primer izpostavi križne vezi, ki se pri psih pogosto trgajo podobno kot vrv: vlakno po vlakno.

Nato pes skoči s kavča in nenadoma ne obremeni več noge. Navzven je videti, kot da je poškodbo povzročil zadnji skok, toda vez se je lahko obrabljala in trgala že dalj časa.

Podobno se lahko po njenih besedah dogaja tudi pri mišičnih nategih.

6. Pred igro naj se pes najprej ogreje

Pes pride iz avtomobila in se takoj požene v igro z drugimi psi.

Urša priporoča drugačen začetek. Psa najprej pripnemo na oprsnico in povodec ter mu omogočimo nekaj hoje, preden ga spustimo v intenzivnejše gibanje.

Za običajno igro lahko zadošča že pet do deset minut hoje ali lahkotnega teka, da se pes ne požene v poln šprint neposredno po počitku v avtomobilu.

Pri športnih dejavnostih mora biti ogrevanje bolj strukturirano in prilagojeno aktivnosti.

Urša omeni tudi, da lahko psa pred igro na hitro in nežno pregnetemo ter tako mehansko pomagamo ogreti mišice. Ob tem pa opozarja, da skrbnikom brez ustreznega znanja ne svetuje globoke masaže, intenzivnega sproščanja ali raztezanja.

7. Žogice ni treba vreči stran

Metanje žogice je za mnoge pse ena najljubših aktivnosti. Nekateri bi za njo tekli znova in znova, tudi štiridesetkrat zapored.

Prav v tem je po Uršinih besedah težava.

Pri ponavljajočem se metanju prihaja do hitrih gibov, nenadnih obratov, skokov, zaviranj in pristankov na zadnjih nogah. Zaradi takšnih gibov lahko nastajajo manjši nategi, zdrsi, zvini in druge poškodbe.

Urša zato pravi, da žogice ni treba vreči stran. Spremeniti je treba način igre.

Namesto ponavljajočega se metanja jo lahko skrijemo. Pes ne vidi, kam je žogica odletela, ali pa jo skrbnik odnese v travo in ga nato pošlje, da jo poišče.

Tako pes uporablja voh, koordinacija glave in telesa je bolj usklajena, hkrati pa je manj možnosti za nenadne obrate, skoke in pristanke.

Pes poleg telesa zaposli tudi glavo.

Kdaj ne gre več samo za staranje?

Ob vsakodnevnih prilagoditvah Urša ves čas poudarja še nekaj: psa moramo opazovati.

Psi evolucijsko zelo dobro skrivajo bolečino. Prvi znak zato ni nujno jasno šepanje.

Sprememba se lahko pokaže v vedenju. Pes postane bolj razdražljiv, ne mara več dotikov, na živce mu gredo drugi psi ali se začne izogibati dejavnostim, ki jih je prej normalno izvajal.

Spremeni se lahko tudi njegovo gibanje. Morda drugače teče, občasno »pohopsa«, obrača tačko navzven, drži glavo nekoliko drugače ali deluje asimetrično. Lahko noče več na sprehod, težje vstaja ali se izogiba stopnicam.

Urša posebej opozarja, da starost ni bolezen.

Normalno je, da pes pri desetih letih teče počasneje kot pri dveh. Ni pa normalno, da težko vstaja, ne more več na sprehod ali se izogiba stopnicam.

Takšnih sprememb zato ne bi smeli samodejno odpisati z besedami: »Saj je samo star.«

Zdravje sklepov se gradi tudi z vsakodnevnimi odločitvami

Iz pogovora z Uršo je jasno, da zaščita sklepov ni omejena na en ukrep.

Pomembno je okolje, po katerem se pes giblje, način uporabe stopnic, skakanje s kavča in iz avtomobila, ogrevanje pred aktivnostjo ter izbira igre.

Enako pomembno je, da pravočasno opazimo spremembe in poiščemo pomoč, kadar se nam zdi, da nekaj ni v redu.

Vsakodnevne navade, ki vplivajo na zdravje pasjih sklepov

Za pasje sklepe največ naredimo z vsakodnevnimi odločitvami.

Primerno gibanje, zdrava telesna teža, preprečevanje zdrsov, nadzorovani skoki, ogrevanje pred intenzivno aktivnostjo in pravočasno prepoznavanje sprememb imajo večji vpliv, kot se pogosto zavedamo.

Nobena kapsula, priboljšek ali posamezna učinkovina ne more odpraviti posledic drsečih tal, neustreznega gibanja ali prekomerne telesne teže.

Lahko pa smiselno izbrano prehransko dopolnilo dopolni celosten pristop k podpori sklepov in mobilnosti.

Pawital Power Move je prehransko dopolnilo za pse v obliki zračno sušenega priboljška, razvito za podporo sklepom, hrustancu in gibljivosti.

Srce Power Movea je Ovopet, naravna sestavina iz membrane jajčne lupine. V raziskavah, kjer so sodelovali psi  z različnimi težavami pri gibanju, so lastniki po nekaj tednih rednega uživanja opazili manj bolečine in več volje do gibanja.

Razlaga je preprosta: membrana jajčne lupine sama po sebi vsebuje kolagen, hialuronsko kislino in druge gradnike, ki jih sklepi potrebujejo za normalno delovanje – Ovopet jih le dostavi tja, kamor sodijo.

Priboljšek je v obliki klobasice in nežno zračno sušen pri nizki temperaturi, pod 40 stopinjami, da se ohranijo hranilne snovi. Osnova je file divjega lososa in sladki krompir, zato gre za pravi priboljšek, ki ga psi z veseljem pojedo.

Poleg Ovopeta vsebuje še glukozamin, hondroitin, zelenousto školjko, bosvelijo, vražji krempeljc in kurkumo – torej celoten nabor sestavin, ki skupaj poskrbijo za sklepe, hrustanec in gibljivost.

Psi, ki šele kažejo prve, blage znake težav z gibanjem – nekoliko počasnejše vstajanje, manj zagona za skok v avto – so bodo razveselili Happy Joints funkcionalnih priboljškov z glukozaminom, hondroitinom, hialuronsko kislino in kolagenskimi peptidi. Je nekakšna preventivna stopnička pred Power Move: odlična za vzdrževanje sklepov, dokler so morebitne težave še v zgodnji fazi.

Takšna kombinacija je lahko del dolgoročne podpore pri aktivnih psih, seniorjih in psih, pri katerih želimo sklepe podpreti, še preden se pojavijo izrazite težave.

Oglejte si celoten pogovor z Uršo Petrovič

V celotnem intervjuju z Uršo govorimo tudi o masaži psov, mišicah in fascijah, subtilnih znakih bolečine, povezavi med bolečino in vedenjem ter nežnih dotikih, ki jih lahko skrbniki izvajamo doma.

Celoten pogovor si oglejte na YouTube kanalu Pawital Slovenija.

Vse te teme se na koncu povežejo v eno ključno sporočilo: majhne spremembe v vsakdanjem vedenju, gibanju ali počutju psa so pogosto prvi znak, da se v telesu nekaj dogaja.

Zato Uršin najpomembnejši nasvet ostaja zelo preprost: svojega psa opazujte. Če se vam zdi, da nekaj ni v redu, ne čakajte predolgo, ampak poiščite ustrezno pomoč.