Avtorica: Lena Gregorčič

"Saj moj nič ne bo ..." Zveni znano?

Stavek, ki ga številni pasji skrbniki ne želijo slišati, drugi pa ga uporabljajo kot izjavo za javnost in osebni piar. 

Saj veste, to običajno slišiš, ko se s psom mirno sprehajaš potem pa, nepričakovano, proti tebi in tvojemu psu teče drug, spuščen pes.

Za njim pa (običajno mirno) hodi človek, ki pravi, da njegov nič ne bo, karkoli že to pomeni. “Bi se samo igral”.

To bi te seveda moralo pomiriti, ker če njegov nič ne bo, je pa vse OK, a ne? Se bomo pa malo igrali, a ne? Ker smo vedno razpoloženi za igro.

To je prav gotovo ena izmed točk preloma, kjer se jasno vidi, na kateri del spektra pasjeljubstva človek spada: na tistega, ki zagovarja “svobodo” za vsako ceno ali na tistega, kjer se skrbnik psa zaveda, da je svoboda omejena s svobodo drugega.

Jaz spadam med slednje.

Priznam pa, da nekje na dnu duše zavidam vsem, ki so na drugi strani spektra. Tudi jaz bi si, vsaj občasno, želela imet delček te menefregističnosti, egocentričnosti in občutek, da se svet vrti zgolj po mojih pravilih.

A žal ne gre tako.

Kajti tudi če tvoj nič ne bo, v resnici ne veš, kaj bo moj, če posežemo po klasičnem argumentu.

Če pa gremo še korak dlje: v resnici ne veš, kaj bom jaz.

S sabo imam lahko solzivec ali pa imam v vrečki za priboljške teleskopsko palico, s katero bom pretepla tvojega psa in mogoče še tebe. Pa ne zato, ker tvoj nič ne bo, ampak ker mi gre na živce, da tvoj pes laufa v moj osebni prostor, mojo svobodo, mojo pravico do mirnega sprehoda z mojim psom. No, in v mojega psa.

To se pa kar naenkrat sliši grozno in skrajno, a ne?! 

Mogoče pa sem avtistka in mi to povzroči tak meltdown, da rabim še 3 dni, da pridem k sebi. Mogoče ne maram vseh psov, ampak samo svojega. V svetu, kjer živimo, je to dovoljeno.

Mogoče MOJ pes ne mara drugih psov?

Mogoče je moj pes prestrašen, reaktiven, po operaciji, star in betežen. In zadnje, kar potrebuje, je da tvoj laufa vanj. Ker se bo prestrašil, odskočil in poškodoval ali pa mogoče ugriznil; mene, tebe, tvojega psa. 

Mogoče tudi grizem jaz.

Mogoče pa nič ne bom.

In ne pozabimo, da se po svetu sprehajajo tudi ljudje brez psov.

Zato obstaja tudi verjetnost, da na drugi strani travnika ni “histerična ženska”, ampak nekdo, ki se panično boji psov in ima prav tako pravico do mirnega sprehoda, ki tvojega psa žal ne vključuje.

Na koncu koncev (ali povodca …) bi moralo biti spoštovanje meja drugega osnovni temelj odgovorne družbe. Sočutje je seveda zaželeno, a v resnici ni potrebno; to imaš ali nimaš. Po drugi strani pa se spoštovanje meja da priučiti, čisto na racionalni ravni: to ni OK, ker (poglej zgoraj in dodaj še kaj po želji).

In dajmo za hec še odvzeti pse iz te zgodbe.

Kako bi bilo v svetu, če bi človek tekel čisto k vsakemu človeku, ki mu je všeč? Silil vanj, ga ogovarjal, se na vsak način želel z njim družiti?

Rekli bi, da gre za nadlegovanje, če bi pa v igro vstopila priljubljena mantra “se bosta že zmenila sama” bi se verjetno vse skupaj končalo s pretepom. In potem bi, prej ali slej, nehali skakati v druge in razumeli, da se v osebni prostor drugega vstopa s povabilom.

Pa da ne bo pomote: niso problem spuščeni psi. Problem so njihovi skrbniki. 

Zato: pse na poleg. Če ni jasno zakaj, preberi še enkrat od začetka (in beri toliko časa, da postane jasno).

Ker “moj nič ne bo” ni garancija. Je samo priznanje, da dlje od lastnega udobja ne razmišljaš.