Avtorica: Lena Gregorčič

Pred mnogimi leti mi je kolegica brezplačno podarila enako diagnozo kot sebi – pasjecentričnost. Kmalu sem ugotovila, da nisva edini s to težavo, zato se mi je zdelo fino, da bi diagnozo širše opredelila in v to klinično sliko potegnila še koga, ki psa postavlja v središče vesolja. 

Pri tem me je malo zaneslo in sem napisala knjigo, tukaj pa je kratek povzetek; če nič drugega, vam bo v življenju lažje in boste končno spoznali, da niste sami. Seveda pa lahko ugotovite, da ste diagnoze prosti in imate pse samo radi; s čimer tudi ni nič narobe.

Torej, kako na hitro ugotoviti, ali ste tudi vi pasjecentrični? 

Preprosto: če boste ob branju zavijali z očmi, ste negativni. Če pa boste v naslednjih vrsticah prepoznali sebe ali koga izmed bližnjih, dobrodošli v kasti.

Privzeta nastavitev vseh pasjecentrikov je ista: “Za mojega psa je dobro samo najboljše”. 

Ker našemu psu manjka samo še to, da bi govoril (razume nas itak vse), si pasjecentriki niti v sanjah ne predstavljamo, da bi bilo za našega psa sprejemljivo nekaj, kar je (pod)povprečno. Za psa smo pripravljeni odšteti vse in še več, pa naj bo to drugim prav ali ne. Ko nam kdo reče, da pretiravamo in odgovorimo jim s takim pogledom, za katerega bi naše Ministrstvo za obrambo zahtevalo orožni list. Mi? Pretiravamo? Za našega psa nikoli! 

Dalje: preverite galerijo na vašem telefonu. Imate vsaj +3000 fotk vašega psa?

Pasjecentriki namreč radi fotografiramo svoje pse: ko se zbudijo, ko gredo spat, ko spijo v smešnem položaju in se postavijo v tako pozo, kjer so videti zelo bogi, čeprav niso (razen če jih naša pasjecentričnost obremenjuje?!). Potem so tukaj še fotke z drugimi pasjimi prijatelji, pa take, ko lovijo žogico, nosijo v gobcu palico, jedo priboljške, večerjo ali pa jim jezik visi iz gobca malo drugače kot včeraj, ampak dovolj, da mi opazimo razliko.

Ko se srečamo z drugimi pasjecentriki, si kažemo fotografije, se hihitamo in vzdihujemo dolge a, i, o, u. To lahko traja več ur, saj moramo potem pogledati še videoposnetke naših psov. Najboljše objavimo na družbenih omrežjih, najbolj zapriseženi vodijo ločen pasji profil. To, da imamo na ozadju in ohranjevalniku zaslona, na računalniku, tablici in telefonu našega psa, pa verjetno ni treba posebej razlagati?

Kaj pa zdravje psa? To je pri pasjecentriku vedno pod kontrolo.

Pozorni postanemo že ob najmanjši spremembi v načinu hoje, kaj šele vedenju. Ko zaznamo deviacijo, aktiviramo alarm najvišje stopnje, ki vključuje takojšen obisk pri veterinarju. Ta na pregledu običajno ne ugotovi nič drastičnega in potem imamo mičkeno slabe vesti. Sicer pa ni omejitev, če je potrebno, gremo pasjecentriki tudi v Avstrijo na MRI, zdravila ali 2. mnenje. To pa res ni nič takega!

Seveda ne moremo trezno mimo pasjih mladičev, pa čeprav je ta s skrbnikom na drugi strani ceste.

Če res ne gre drugače (ker se zavedamo, da ni korektno mrcvariti mladičev samo zato, ker se nam to zdi fino), spustimo vsaj en piskajoč i, kako je lep. OK, zelo verjetno je ta i zelo dolg in zelo piskajoč. Modri ljudje so nas včasih še bolj modro opozorili, da se bo to z leti spremenilo in bomo zlasti ženske drugače začele gledati na pasje mladiče (saj veste, kaj mislim) kar lahko neizpodbitno potrdim – čedalje težje grem mimo puhastega psa, ne da bi v sebi kričala »imela, zdaj, še enega«. Kosmatega in pasjega, seveda.

Vse to pa počnemo iz preprostega razloga: pasjecentriki verjamemo, da psov NIKOLI ne more biti preveč. 

Če bi le lahko, bi doma imeli (še) več psov. Ker pa to ni vedno možno, domači nas enostavno ne razumejo, primanjkljaj kompenziramo, kot vemo in zmoremo: prtički na tačke, copate na kužke, pižama na kužke in srčke, skodelica za kavo z napisom, ki je posvečen naši ljubezni do psov. Pri tem smo še posebej srečni, če nam uspe najti motive, ki so vsaj približno podobni našemu psu.

Rešitev? 

Uradna medicina diagnoze seveda ne priznava, kaj šele, da bi bilo na voljo kakšno posebno zdravljenje.

Lahko pa se po pomoč zatečemo h komplementarnim metodam zdravljenja, zlasti homeopatiji, ki pravi, da se podobno zdravi s podobnim.

Ozdraveli verjetno nikoli ne bomo, se pa bomo prav gotovo počutili veliko bolje, če se bomo začeli intenzivno družiti z ostalimi pasjecentriki.

Vseeno pa si zapomnite, da je družbeno gledano pasjecentričnost brez dvoma boljša diagnoza kot egocentričnost! 

Za tiste z najbolj hudimi oblikami je verjetno res najbolje, da si omislijo še enega psa. Če nič drugega vsaj zato, da bo prvi vsaj malo razbremenjen😉