Vse je v redu. Hodita po znani poti, povodec je še razmeroma sproščen, vi že skoraj verjamete, da bo danes drugače. Potem se na koncu ulice pojavi pes.

V sekundi se spremeni vse.

Vaš pes otrdi, pogleda se zapiči naprej, telo se napne, povodec se zategne. Čez trenutek že laja, vleče, skače, se zaganja. Vi ga kličete, prosite, popravljate, mogoče poskušate z ukazom “sedi”, mogoče s priboljškom pred nosom. Ampak kot da vas ni več. Kot da pes, ki doma vse zna, na sprehodu nenadoma izgubi dostop do vseh svojih možganov.

Prav takšne situacije so bile izhodišče webinarja o reaktivnosti pri psih, ki ga je vodila Alja Willenpart, svetovalka za pasje vedenje iz pasje šole psuprijazen.si . Ta članek povzema in nadgrajuje ključne poudarke njenega predavanja: kaj se v psu dogaja, ko “eksplodira”, zakaj ukazi takrat pogosto odpovejo in zakaj reaktivnosti ne moremo razumeti samo kot težavo v vzgoji.

Ena najmočnejših misli, ki jo je Alja poudarila že na začetku, je zato tudi rdeča nit tega članka: reaktiven pes vam ne dela težav. Reaktiven pes ima težavo.

To je velika razlika.

Pes ni neposlušen: njegov živčni sistem je preobremenjen

Ko pes laja, vleče, se zaganja ali “znori”, to ni nujno znak slabe vzgoje. Kot pravi Alja Willenpart, je v ozadju reaktivnega vedenja vedno neko močno čustvo, najpogosteje strah ali frustracija.

Na zunaj je lahko videti podobno: pes vidi drugega psa in začne lajati, a v ozadju se lahko dogajata dve povsem različni zgodbi.

Če zelo poenostavimo, je lahko v ozadju predvsem:

• strah , ko pes z laježem in zaganjanjem sporoča: “Pojdi stran. Ne počutim se varno.”
• frustracija , ko pes pravzaprav sporoča: “Hočem tja, pa ne morem.”

Če gre za strah, pes z reakcijo pogosto ustvarja razdaljo.

Če gre za frustracijo, si morda želi stika, igre ali približevanja, vendar ga povodec, razdalja ali situacija ustavijo. Frustracija narašča, dokler ne izbruhne.

Kot razloži strokovnjakinja, je zato izjemno pomembno razumeti, kaj je v ozadju. Ker psa, ki se boji, ne učimo enako kot psa, ki je frustriran. Še manj pa obema pomagamo tako, da ju silimo v situacije, ki jih ne zmoreta.

Zakaj ukazi odpovejo ravno takrat, ko jih najbolj potrebujete?

Ena največjih frustracij skrbnikov je ta: pes doma zna. Sedi. Počaka. Pride. Pogleda. Na sprehodu pa nič.

A to ni zato, ker vas ignorira; kot je Alja povedala v webinarju, se ob močnem stresu v telesu psa sproži odziv boj ali beg. Telo se pripravi na preživetje, ne na lepo izvedbo vaje poslušnosti.

V takem stanju se dogaja več stvari hkrati:

• naraste adrenalin,
• pospešita se srčni utrip in dihanje,
• energija se preusmeri v mišice,
• reakcije postanejo hitrejše in bolj impulzivne,
• racionalno mišljenje in učenje se močno otežita.

Zato ukaz, ki v dnevni sobi deluje popolno, ob srečanju s sprožilcem odpove. Pes težje razmišlja, težje se uči, težje sliši, kaj mu govorite. Njegov sistem je v načinu “reši se”, ne v načinu “sodeluj z mano”.

To ni trenutek za dokazovanje avtoritete, temveč trenutek, ko pes potrebuje več razdalje, več varnosti in manj pritiska.

Reaktivnost se ne začne pri laježu, ampak veliko prej

Veliko skrbnikov opazi težavo šele, ko pes že laja. A takrat je reakcija pogosto že v polnem zagonu.

Kot opozarja svetovalka za pasje vedenje, se reakcija gradi prej. Pes pogosto že dolgo pred laježem kaže, da se njegov “kozarec stresa” polni.

Prvi znaki so lahko zelo subtilni:

• pes se zastrmi v sprožilec,
• telo se napne ali otrdi,
• gobec se zapre,
• hoja se spremeni,
• povodec se začne zategovati,
• pes ne voha več,
• težje se odzove na glas ali priboljšek,
• videti je, kot da je “zaklenjen” na dogajanje pred sabo.

Alja v webinarju uporabi zelo nazorno prispodobo kozarca. Če pes dan začne s skoraj polnim kozarcem stresa, je lahko že en pes, en kolesar ali en neznan zvok dovolj, da se kozarec prelije. Če pa ima več počitka, manj pritiskov in več občutka varnosti, je njegov prag tolerance višji.

Zato pri reaktivnih psih ni pomembno samo, kaj naredimo v trenutku reakcije, ampak je pomembno, kako je videti celoten dan psa.

Če želite slišati celotno razlago, primere iz prakse in bolj natančno razumeti, kdaj pes še zmore sodelovati in kdaj ga stres že preplavi, si oglejte posnetek webinarja z Aljo Willenpart.

Zakaj okrevanje po stresu ni “počitek za lene pse”

Pri reaktivnih psih pogosto naredimo ravno nasprotno od tega, kar bi jim pomagalo. Dodamo več treninga, daljše sprehode, več vaj, več preusmerjanja, več ukazov. Ker imamo občutek, da moramo “nekaj narediti”.

A kot poudarja Alja, se v veliko primerih tem psom dogaja preveč. Preveč dražljajev, predolgi sprehodi, preveč aktivnosti, premalo pravega počitka.

Pri občutljivih psih lahko "kozarec stresa" polnijo tudi stvari, ki jih skrbniki pogosto ne povežejo z reaktivnostjo:

• predolgi ali preveč intenzivni sprehodi,
• stalno srečevanje sprožilcev,
• premalo kakovostnega spanja,
• bolečina ali zdravstveno nelagodje,
• prebavne težave,
• preveč vaj poslušnosti,
• metanje žogic, palic ali frizbijev,
• premalo možnosti za vohanje, raziskovanje in umirjanje.

Tudi metanje žogic in palic, ki se zdi nedolžna zabava, lahko pri občutljivih psih dodatno dviguje vznemirjenje in impulzivnost.

Pes, ki je kronično pod stresom, se težje uči, slabše spi, težje se umiri, saj njegovo telo nima časa, da bi se vrnilo v ravnovesje.

Zato je včasih prvi korak manj: manj sprožilcev, krajši sprehodi, več vohanja, predvidljivosti, varnosti. Šele ko se živčni sistem nekoliko umiri, lahko pes sploh začne sprejemati nove informacije.

Kaj imajo prebava, črevesje in blato z vedenjem?

Eden najbolj zanimivih delov webinarja je povezava med vedenjem, stresom in telesnim stanjem psa. Po besedah Alje Willenpart reaktivnosti ne moremo gledati ločeno od zdravja, počutja in prehrane.

Stres vpliva na prebavo. Po močnem stresnem dogodku lahko pride do mehkejšega blata ali driske, pri kroničnem stresu se lahko pojavijo prebavne težave, slabše okrevanje, večja občutljivost in začaran krog, v katerem pes vse težje prenaša nove dražljaje.

Zato je pri psih, ki so hitro vznemirjeni, občutljivi, pod stresom ali imajo hkrati težave z blatom, smiselno pogledati širšo sliko:

• kako pes spi,
• ali ima dovolj miru,
• ali ga kaj boli,
• kakšna je njegova prehrana,
• kakšno je njegovo blato,
• koliko dražljajev doživlja vsak dan,
• ali ima dovolj varnih, umirjenih izkušenj,
• ali vedenjsko delo poteka na razdalji, kjer pes še zmore sodelovati.

Tudi črevesje ni samo “prebavna cev”, ampak je pomemben del notranjega ravnovesja psa. In če ta del ne deluje optimalno, se to lahko pozna tudi pri splošnem počutju, odpornosti na stres in vsakodnevni stabilnosti psa.

Reaktivnega psa ne “popravljamo”, pomagamo mu, da zmore

Najbolj pošten zaključek webinarja je ta: reaktivnost ni ena težava z enim hitrim trikom. Reaktivnega psa ne popravljamo tako, da nanj nalepimo več ukazov. Pomagamo mu tako, da razumemo, kaj ga preplavlja, kje je njegov prag tolerance in kaj potrebuje, da se njegovo telo sploh lahko začne umirjati.

To pomeni strokovno vedenjsko delo, primeren trening, dovolj okrevanja, varne izkušnje in pogosto tudi podporo telesu.

Tukaj se lahko vključita tudi Pawital Belly Biotics in Cozy Calm funkcionalna priboljška. Ne kot nadomestilo za vedenjsko delo, trening ali veterinarski posvet, ampak kot del širše, celostne rutine.

Belly Biotics so dnevni probiotični priboljški za pse, namenjeni podpori črevesju, prebavi in notranjemu ravnovesju. Vsebujejo prebiotike, probiotike in postbiotike, vsak odmerek pa vsebuje 1 milijardo dokazano živih bakterij.

 Kot pravi Alja Willenpart:

“Še bolj spregledani znaki neuravnoteženega črevesja so mogoče vedenjski znaki; psi postanejo bolj razdražljivi, bolj burno reagirajo, ali pa se obstoječe vedenjske težave še poslabšajo.”

Ko govorimo o podpori reaktivnemu psu, zato ne govorimo samo o treningu na sprehodu. Govorimo tudi o telesu, ki mora imeti dovolj stabilnosti, da lahko pes sploh lažje sodeluje, se uči in predeluje vsakodnevne dražljaje. Po besedah Alje Willenpart:

“Direktna posledica urejenega črevesja je, da pes postane bolj umirjen, manj reaktiven in rajši sodeluje pri učenju – skrbniki pogosto rečejo, da imajo pred sabo drugega psa.”

To seveda ne pomeni, da lahko prehransko dopolnilo samo po sebi “odpravi” reaktivnost. Pomeni pa, da je pri psih, pri katerih se stres povezuje tudi s prebavo, blatom, razdražljivostjo ali splošnim nemirom, podpora črevesju lahko pomemben del širše rutine. Kot je Alja povzela zelo konkretno:

“Ko skrbniki psa podprejo s prebiotiki, probiotiki in postbiotiki, kot so na primer v Belly Biotics, se umiri črevesje, zdravstvene težave in tudi vedenje. Pogosto priporočim kvalitetne probiotike, kot so recimo Belly Biotics, ki poleg probiotikov vključujejo še prebiotike in postbiotike.”

Cozy Calm je namenjen podpori umirjenosti pri psih, ki težje predelujejo vsakodnevne dražljaje, so hitro vznemirjeni ali bolj občutljivi na stres. Ne odpravijo reaktivnosti in ne nadomesti dela z vedenjskim strokovnjakom, lahko pa podpira psa kot del premišljene dnevne rutine.

Za skrbnika reaktivnega psa je ključno predvsem to:

• pes ne potrebuje več pritiska, ampak več razumevanja,
• reakcija ni začetek težave, ampak njen izbruh,
• trening deluje šele takrat, ko je pes dovolj miren, da se lahko uči,
• počitek, črevesno ravnovesje, rutina in vedenjska podpora so del iste zgodbe,
• cilj ni “popoln pes”, ampak pes, ki se v svetu počuti bolj varno.

Zato je pri reaktivnem psu smiselno razmišljati širše od samega treninga. Vedenjsko delo ostaja osnova, vendar pes lažje napreduje, ko ima ob sebi rutino, ki podpira tudi njegovo telo: mirnejši vsakdan, dovolj počitka, manj nepotrebnih sprožilcev ter urejeno prebavo in notranje ravnovesje.

Prav tu lahko Belly Biotics in Cozy Calm postaneta praktičen del vsakodnevne podpore: prvi za črevesje, prebavo in mikrobioto, drugi za podporo umirjenosti pri psih, ki jih vsakodnevni dražljaji hitro preplavijo.