Še preden zaprete vrata, vaš pes že cvili, med vašo odsotnostjo pa laja, nemirno hodi po stanovanju ali praska po vratih. Ko se vrnete, potrebuje precej časa, da se umiri. Če se takšni prizori ponavljajo, se verjetno sprašujete, zakaj mu je tako težko in kako mu lahko pomagate.

Takšno vedenje lahko opozarja na stisko ob ločitvi, vendar samo lajanje ali uničen predmet še ne povesta, kaj se s psom dogaja. Da bi mu lahko ustrezno pomagali, je treba razumeti celoten vzorec: kdaj se vznemiri, kaj počne med samoto in ali se v tem času sploh lahko sprosti.

Je to ločitvena tesnoba ali kaj drugega?

Ločitvena tesnoba pri psih pomeni izrazito stisko ob odsotnosti skrbnika oziroma osebe, na katero je pes navezan. Podobno vedenje lahko povzročijo tudi dolgčas, frustracija, strah pred zunanjimi zvoki ali nelagodje zaradi omejitve prostora, zato vseh težav med samoto ne moremo pripisati istemu vzroku.

Pri razlikovanju pomaga opazovanje več znakov hkrati , ob tem pa je pomembno upoštevati tudi druge možne vzroke:

• Vedenje pred odhodom in med odsotnostjo: če se pes vznemiri že med pripravami, po odhodu pa začne lajati ali tuliti, sopiha, se slini in se ne more umiriti, je ta kombinacija znakov pomembna za strokovno presojo.
• Morebitne zdravstvene težave: veterinar mora preveriti tudi zdravstvene vzroke, predvsem kadar se vedenje nenadoma spremeni ali pes začne izločati v stanovanju.
• Pomanjkanje izkušenj s samoto: pes, ki samote še ni vajen, potrebuje postopno navajanje, vendar njegove stiske ne gre odpraviti z razlago, da se mora »samo navaditi«.

Pomanjkanje izkušenj in drugi vzroki se lahko prepletajo, zato naj bo izhodišče vedno odziv vašega psa .

Znaki se lahko začnejo že ob pobiranju ključev

Pri nekaterih psih stisko sprožijo že čevlji, jakna ali ključi, saj so se naučili, da tem pripravam sledi odhod skrbnika. Pri opazovanju bodite pozorni na vedenje v vseh treh fazah:

• Pred odhodom: pes začne cviliti, prestopati ali kazati napetost že med vašimi pripravami, njegovo vznemirjenje pa se lahko po odhodu še stopnjuje.
• Med odsotnostjo: pojavijo se lahko vztrajno lajanje ali tuljenje, hoja sem in tja, sopihanje, slinjenje, uničevanje in izločanje v stanovanju. Nekateri psi poskušajo pobegniti skozi vrata ali okno, pri čemer se lahko tudi poškodujejo.
• Ob vrnitvi: opazujte intenzivnost pozdrava in koliko časa pes potrebuje, da se umiri. Zelo intenziven pozdrav je lahko del širše slike, sam zase pa še ne potrjuje ločitvene tesnobe.

Težave se lahko začnejo kmalu po odhodu, njihova intenzivnost pa se med odsotnostjo spreminja, zato je koristno spremljati tudi njihov potek.

Kamera pokaže tisto, česar ob prihodu domov ne vidite

Ko pridete domov, vidite posledice, ne veste pa nujno, kaj se je dogajalo pred njimi. Posnetek s telefonom ali kamero vam pomaga ugotoviti, kdaj se pojavijo prvi znaki stiske, kaj jim sledi in ali se pes med odsotnostjo umiri.

Zabeležite opažanja in posnetek pokažite veterinarju ali strokovnjaku za vedenje psov, ki ga lahko uporabi pri presoji. Namen snemanja je bolje razumeti težavo, ne postaviti diagnoze doma.

Kamera je koristna tudi med učenjem samote, saj lahko z njo preverite, ali pes res ostaja sproščen. Če opazite napetost že pred lajanjem, je to znak, da je treba naslednji korak prilagoditi.

Samote se pes uči v korakih, ki jih še zmore

Pri postopnem navajanju začnite z odsotnostjo, med katero pes še ostaja miren, četudi traja le nekaj sekund. Za začetek lahko za trenutek stopite iz sobe in se vrnete, preden se pojavijo znaki stiske, nato pa trajanje previdno podaljšujete glede na njegov odziv.

Vodilo naj bo vedenje psa, ne vnaprej določen urnik. Če se pri daljšem koraku vznemiri, se vrnite k lažjemu. Napredek ni tekmovanje v minutah, ampak postopno pridobivanje izkušenj, da je samota lahko varna.

Med učenjem skušajte omejiti odsotnosti, ki sprožajo stisko. Kadar morate od doma, lahko pomaga primerno varstvo ali oseba, ob kateri se pes dobro počuti. Predvidljivi obroki, sprehodi, igra in počitek podpirajo urejen vsakdan, miselna zaposlitev in igrače pa lahko pomagajo kot dopolnitev, vendar ne nadomestijo navajanja na samoto.

Kaznovanje lahko stisko še poveča

Lajanje, uničevanje in izločanje v stanovanju je lahko za skrbnika zelo naporno, vendar kaznovanje ne odpravi čustvenega vzroka takšnega vedenja . Zastraševanje in prisilno vztrajanje v situaciji, ki je pes ne zmore, lahko strah in tesnobo še povečata.

Previdnost velja tudi pri uporabi boksa: primeren je le, če se pes v njem že počuti udobno, saj lahko omejitev prostora pri nekaterih psih stisko poslabša.

Kdaj potrebujete strokovno pomoč?

Veterinarja vključite ob nenadnih spremembah vedenja, izraziti stiski, zavračanju hrane med samoto ali težavah, ki vztrajajo kljub postopnemu učenju. Če se pes pri poskusu pobega poškoduje, pomoč poiščite takoj. Veterinar lahko preveri zdravstvene vzroke in presodi, ali so poleg vedenjskega dela potrebna tudi zdravila.

Za pomoč pri učenju izberite strokovnjaka z ustreznim znanjem in izkušnjami, ki uporablja nagrajevanje ter sodeluje z veterinarjem. Obljube hitre rešitve in metode, ki temeljijo na kaznovanju, naj bodo razlog za previdnost.

Cozy Calm: dodatna podpora, ko se pes težko sprosti

Če je pes pogosto napet, ga vsakodnevni dražljaji hitro preobremenijo ali se težko umiri, lahko ob vedenjskem delu vključite Cozy Calm . Mehki funkcionalni priboljški združujejo rastlinske sestavine in hranila za podporo umirjanju, formula pa je zasnovana za sproščenost ob ohranjeni odzivnosti psa; pes ni zaspan, samo pomirjen.

Vsaka od izbranih sestavin ima v formuli svojo vlogo:

• Baldrijan in melisa sta tradicionalni rastlini, povezani s sproščanjem.
• Izvleček zelenega čaja je vir L-teanina, aminokisline, ki podpira sproščeno, a pozorno stanje.
• Magnezij prispeva k normalnemu delovanju živčevja in mišic.
• Ašvaganda je namenjena podpori prilagajanju na stres ob redni uporabi.

Cozy Calm pride prav pri vsakodnevni nemirnosti, težjem umirjanju in spremembah rutine; pri težavah s samoto ga vključite kot dodatno podporo ob postopnem navajanju. Ne zdravi ločitvene tesnobe in ne nadomesti vedenjskega dela ali strokovne pomoči.

Dajajte ga po navodilih na embalaži glede na težo psa. Primeren je od šestega meseca starosti, pri psih, ki prejemajo zdravila z delovanjem na živčevje, pa uporabo prej preverite z veterinarjem.

Napredek merite po sproščenosti, ne samo po času

Postopno navajanje lahko traja več mesecev, zato napredek spremljajte predvsem po tem, kako se pes med odsotnostjo počuti. Posnetki vam bodo pomagali oceniti, koliko časa zmore ostati sam brez tesnobe in kdaj je pripravljen na naslednji korak. Tudi počasnejše podaljševanje odsotnosti je napredek, če ob njem pes ostaja sproščen.

Pri tem ne pozabite, da je soočanje s pasjo stisko lahko naporno tudi za vas. Če napredek ni tako hiter, kot ste upali, to še ne pomeni, da delate kaj narobe. Poiščite podporo, prilagodite korake in dajte psu čas, ki ga potrebuje. Cilj je, da se med vašo odsotnostjo počuti dovolj varno, da se lahko umiri in počiva – vi pa od doma odidete z manj skrbi.