Avtorica: Lena Gregorčič

Ko umre človek, izrečemo sožalje; ko umre pes, človeku pogosto predlagamo novega.

Bliža se 1. november, ko se spominjamo tistih, ki jih ni več med nami. In želela bi si, da se v teh dneh spomnimo tudi vseh tistih živali, ki so bile nekoč del naših življenj.

Predvsem pa bi ob tej priložnosti želela prijazno opomniti, da ljudje, ki žalujejo za izgubo živali, si prav tako zaslužijo sočutje - četudi mnogi tega ne razumejo in nikoli ne bojo - pa tudi jim ni treba. A je v takih primerih potemtakem zelo modro ostati tiho.

Kot sem že večkrat napisala tudi v knjigi ...

Izguba živali lahko bolj boli kot izguba človeka in ob tem ni nobene potrebe po slabi vesti, občutku krivde pri žalujočem, ali kaj šele obsodb s strani družbe.

Žalovanje je intimen proces, pogojen z doživljanjem posameznika. Kako je ta, ki ga je izgubil, definiral življenje tega, ki je ostal? Pa prav vseeno je, če je to človek ali žival. Pes ali mačka. Papiga ali hrček …

In ob izgubi bližnjega človeka se nam zdi samoumevno, da tisti, ki so ostali, žalujejo. Izrečemo sožalje, ponudimo pomoč, razumemo, če človek nekaj časa ne zmore normalno funkcionirati.

Ko pa nekomu umre žival, je odziv pogosto precej drugačen:

"A boš drugega vzel?" 

"Moraš iti naprej."

"Saj je samo …" (ne bom niti dokončala …)

Ampak kako iti naprej, ko se ti je življenje čez noč obrnilo na glavo, čeprav je za vse druge ostalo popolnoma enako?

Ko prideš domov in na drugi strani vrat ni nikogar, ki bi te čakal.

Zjutraj se zbudiš ob uri, ker bi moral iti na sprehod, potem pa se spomniš, da ti ni treba vstati. In hkrati bi dal vse, da bi lahko še enkrat začel dan s psom na povodcu, kljub meglenemu jutru.

Ko ne moreš umakniti posodice, ker bi prazen prostor na tleh dokončno potrdil nekaj, kar sicer veš, ampak še vedno težko preneseš.

In navsezadnje … ko ti manjka nekdo, okoli katerega je bil leta in leta sestavljen tvoj dan. Njegovi zvoki, navade, bližina; tisto, da je bil preprosto tam, tudi ko ni počel prav nič posebnega.

In zdaj ga ni.

Pa tudi če to niso bila leta; bilo je pa upanje, na leta, ki bodo še prišla.

Potem pa moraš ob vsej tej grozni bolečini in praznini še razlagati, zakaj te tako boli.

Ali pa o tem raje sploh ne govoriš več, ker vidiš, da je drugim že malo neprijetno; ker bi po njihovem zdaj že moralo biti bolje. Saj je bil star …

Zdi se mi strašno nepravično, da moraš pojasnjevati ali upravičevati svoje žalovanje za nekom, ki si ga imel rad.

Še bolj nepravično pa se mi zdi, da se v ta intimni proces vstopajo posamezniki z nasveti, ki so vse prej kot to. Ljudje, ki tega resnično ne razumejo in mislijo, da lahko enega psa preprosto nadomestiš z drugim. Tako kot pralni stroj.

Mogoče bo nekoč prišel drug pes. Mogoče ne bo. Ampak človek, ki danes joka, pogreša tega, ki je umrl. Njegov pogled, njegov vonj, način, kako se je stisnil k njemu. Vse tisto, po čemer bi ga prepoznal med tisoč drugimi.

Zato bi si želela, da bi znali tudi ob takšni izgubi preprosto izreči sožalje. Ali pa vsaj biti tiho, če ne vemo, kaj reči …

Ker človek, ki je pravkar izgubil svojega psa, ne potrebuje nasveta, kje lahko dobi drugega, ampak potrebuje nekoga, ki razume, da bi dal vse, da bi imel še enkrat točno tega, ki ga ni več.

Res pa je, da vsi repati in kosmati, ki jih ni več z nami, za vedno živijo v naših srcih ...