Surova hrana za psa se na prvi pogled zdi preprosta: odmrzneš meso, ga daš v skledo in obrok je pripravljen.

Toda prav zaradi takšnega pristopa se lahko hitro pojavijo težave. Pes dobi drisko, skrbnik se ustraši bakterij, izbere neprimerno kost ali pa v dobri veri hrani samo s pustim mišičnim mesom. Nato sklene, da surova hrana za njegovega psa očitno ni primerna.

V pogovoru za Pawital smo zato Branka Merharja, ustanovitelja blagovne znamke Good4Dogs in pionirja surove hrane za pse v Sloveniji, vprašali, kako začeti, kaj mora vsebovati surov obrok in na kaj morajo biti skrbniki posebej pozorni .

Zakaj sploh razmišljati o surovi hrani?

Brankoizpostavi predvsem razliko med močno procesirano in manj predelano hrano. Po njegovem je pes telesno prilagojen predvsem živalskim beljakovinam in maščobam, zato je surova hrana bližje njegovim osnovnim prehranskim potrebam.

Razlika pa se po njegovih izkušnjah ne pokaže samo v skledi.

Skrbniki jo pogosto opazijo pri prebavi, količini iztrebka, koži, dlaki, zobeh in splošnem počutju psa.

Surove hrane ne uvedite čez noč

Ena najpogostejših napak je nenadna menjava hrane.

Če je pes več let jedel brikete ali drugo vrsto procesirane hrane, je njegova prebava prilagojena takšnim obrokom; če mu nekega dne namesto običajne hrane ponudimo samo surovo meso, se lahko hitro pojavi driska.

To še ne pomeni nujno, da pes surove hrane ne prenaša.

Branko svetuje postopen prehod.

Začnemo z manjšim deležem surove hrane, preostanek obroka pa predstavlja hrana, ki je je pes že vajen. Delež surove hrane nato postopoma povečujemo in pri tem spremljamo odziv psa.

Ni se treba obremenjevati z vsakim gramom, pomembno pa je opazovati:

• kakšno je blato,
• ali ima pes dober apetit,
• ali je napihnjen,
• kako se počuti po obroku,
• ali se prebava postopoma umirja.

Pes je individualno bitje, zato vsi ne bodo potrebovali enako dolgega prehoda.

Zakaj Branko surovo hrano povezuje z zdravim črevesjem?

Branko v pogovoru večkrat poudari, da se učinek hrane ne konča pri tem, ali jo pes z veseljem poje. Ključno je, kako jo prebavi in koliko je njegovo telo dejansko izkoristi .

Po njegovem je ena glavnih prednosti surove hrane prav v tem, da omogoča boljšo presnovo in manj obremenjuje črevesje kot močno procesirana hrana. Pri briketih kot težavo izpostavlja način proizvodnje pri visokih temperaturah ter različna polnila, zaradi katerih lahko v prebavilih ostane več neizkoriščenega balasta.

To se po njegovih besedah pogosto najprej pokaže pri iztrebku.

Pes, ki hrano dobro presnovi, lahko izloči manj, saj telo iz obroka uporabi več, manj pa ga ostane za izločanje.

Količina kakca zato zanj ni nepomembna podrobnost, ampak eden od znakov, kako učinkovito deluje prebava.

Branko pa zdravega črevesja ne povezuje samo z lepšim kakcem. Poudari, da se stanje prebave lahko pokaže tudi na drugih delih telesa, predvsem na koži, dlaki in zobeh .

Ko črevesje deluje dobro in pes hrano optimalno izkoristi, se to lahko pozna na lepši dlaki, boljši koži, manj zobnih oblogah in splošnem videzu psa. Po njegovem je prav povezava med črevesjem, imunskim sistemom in kožo razlog, da se sprememba hrane pogosto najprej opazi navzven.

Surova hrana zato zanj ni samo drugačna vsebina sklede. Njena vrednost je predvsem v tem, kako jo pasje telo prebavi, presnovi in uporabi.

Kos pustega mesa še ni uravnotežen obrok

Ljudje kakovost mesa pogosto ocenjujemo po svojih merilih. Lep, pust zrezek se nam zdi bolj kakovosten kot bolj masten kos, organi ali hrustanci.

Pri psu pa takšna logika ne deluje nujno.

Kot v pogovoru pojasnjuje Branko:

»Osnova je meso z maščobo, hrustanci in vsem, kar spada zraven. Potem so tu še kosti, vampi in organi, kot so jetra, vranica in ledvice.«

Surov obrok zato ne bi smel vsebovati samo mišičnega mesa. Pomembni so tudi:

• maščoba kot vir energije,
• organi,
• vampi,
• hrustanci,
• primeren delež kosti.

Prav deli živali, ki se nam ljudem morda zdijo manj privlačni, imajo lahko za psa veliko prehransko vrednost.

»To so slabši deli za nas, po naših kriterijih. Za psa pa so lahko prav ti deli najbolj primerni.«

Če obrok pripravljate sami, se je zato smiselno dobro poučiti o njegovi sestavi. En kos mesa še ne zagotavlja vseh hranil, ki jih pes potrebuje.

Niso vse kosti primerne za psa

Kosti so ena od tem, ki pri skrbnikih povzročajo največ negotovosti. In upravičeno, saj lahko napačna kost povzroči poškodbe zob, zatikanje ali prebavne zaplete.

Branko izpostavlja, da mora biti kost:

• dovolj velika, da je pes ne more cele pogoltniti,
• primerna velikosti psa,
• dovolj mehka,
• mesnata,
• prilagojena načinu, kako posamezen pes žveči.

Posebej opozarja na kuhane kosti. Med kuhanjem spremenijo strukturo, postanejo bolj krhke in se lahko nevarno drobijo.

To pomeni, da kost iz nedeljske goveje juhe ni primeren pasji priboljšek.

Pomembno je tudi opazovati, kako se pes kosti loti. Nekateri jih previdno glodajo, drugi pa poskušajo velike kose pogoltniti. Zato ni univerzalne kosti, ki bi bila primerna za vse pse.

Kaj pa bakterije v surovem mesu?

Strah pred salmonelo in drugimi bakterijami je eden najpogostejših razlogov, zaradi katerih skrbniki oklevajo pri surovi prehrani.

Branko poudarja, da surovo meso seveda zahteva osnovno higieno, vendar ta ni bistveno drugačna od higiene pri pripravi mesa za ljudi.

Pomembno je, da:

• uporabljamo meso iz preverjenega vira,
• ga odtajamo pri primerni temperaturi,
• ga ne puščamo več ur v pasji skledi,
• nepojeden obrok shranimo v hladilniku ali zavržemo,
• po hranjenju operemo skledo,
• po rokovanju z mesom umijemo roke.

Pri registriranih proizvajalcih je pomembna tudi sledljivost surovin ter nadzor proizvodnje in mikrobiološke ustreznosti.

Surove hrane torej ni treba obravnavati kot nekaj nevarnega, zahteva pa enako premišljeno ravnanje kot vsako drugo hitro pokvarljivo živilo.

Kakec je pomembna povratna informacija

Po Brankovih besedah se to, kako pes hrano izkoristi, pogosto zelo hitro pokaže pri iztrebku.

Če je v hrani veliko balasta in snovi, ki jih telo ne uporabi, bo lahko tudi količina iztrebka večja. Pri hrani, ki jo pes dobro prebavi in izkoristi, pa ga je lahko manj.

To ne pomeni, da je manjši kakec edino merilo kakovosti hrane. Je pa zelo uporabna informacija.

Pri uvajanju nove hrane zato opazujte:

• konsistenco blata,
• njegovo količino,
• pogostost odvajanja,
• sluz ali druge spremembe,
• napenjanje in nelagodje.

Prebava namreč ni ločen proces. Kar se dogaja v črevesju, se lahko sčasoma pokaže tudi na koži, dlaki, zobeh, odpornosti in splošnem počutju psa .

Je surova hrana primerna za vsakega psa?

Branko meni, da je surova hrana lahko primerna za pse različnih velikosti in starosti. Obrok pa je treba vedno prilagoditi posameznemu psu.

Mladič nima enakih potreb kot odrasel pes. Aktiven pes ne potrebuje enake količine hrane kot pes, ki se malo giblje. Tudi starejši pes ali pes z zdravstvenimi težavami lahko potrebuje drugačno sestavo oziroma lažje prebavljiv obrok.

Pri mladičih, starejših psih in psih z boleznimi je zato priporočljivo, da se o večjih spremembah prehrane posvetujete z veterinarjem ali ustrezno usposobljenim prehranskim strokovnjakom.

Predvsem opazujte svojega psa

Surova hrana ni samo meso, ki ga položimo v skledo.

Pomembni so sestava obroka, postopen prehod, primerne kosti, varno ravnanje z mesom in predvsem opazovanje psa.

Kako kaka? Kako se počuti po obroku? Kakšna je njegova dlaka? Se pogosto praska? Ima mirno prebavo? Hrano z veseljem poje, toda ali jo njegovo telo tudi dobro izkoristi?

V celotnem pogovoru z Brankom Merharjem smo govorili tudi o tem, zakaj je vegan postal proizvajalec surove hrane, kaj meni o procesirani pasji hrani, zakaj so vampi tako dragoceni in kateri strahovi skrbnikov so upravičeni.

 Oglejte si celoten intervju in preverite, kaj morate vedeti, preden se s svojim psom podate na pot surovega hranjenja.